Ne verjamem, da v tej hisi kdo zivi.
Okna so odprta, niti strehe ni.
Z dimnika se ne kadi,
nihce ze dolgo ni prizgal luci.
Nikogar ni, le jaz in ti
rada bi nazaj, vse, dobre stvari.
Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hisi strahov.
V mraku molciva, kot da sva kriva, za vse.
Ne verjamem, da sem tukaj sploh zivel.
Vse je isto in vendar drugace je.
Teh obcutkov ne poznam,
ti si z mano pa sem vendar sam.
Vse mi bezi, in tudi ti.
Zivljenja ni vec ko se nic ne zgodi.
Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hisi strahov.
V mraku molciva, kot da sva kriva, za vse.
Nekaj je v zraku, tisci me ob tla,
na koncu ostaneva vedno midva.
Kot dva kometa, v tej hisi ujeta, molce.

Kot da svet je onemel
od takrat, ko sem od tu odsel
Pajki vso noc so pletli obroc
Pa ni nihce vec tu ostal